Iz župnijske kronike za 2016

 

Krst: Krstili smo 10. otrok, 6 deklic in 4 fantke. Po Cerkvenem pravu je le eden zakonski, drugi so nezakonski.

Prvo obhajilo: je sprejelo 7 prvo-obhajancev.

Birma: Birmo je sprejelo 19 birmancev. Eden se je pridružil iz župnije Sveta Marjeta niže Ptuja, torej je birmo sprejelo 20 birmancev.

Cerkvena poroka: V naši cerkvi so se poročili 4. pari. Dva sta bila od drugod (iz Maribora in Laporja), 6 parov, od katerih je eden ali oba bil pri nas krščen, pa se je poročilo drugod (na Hajdini, Ptujski Gori,  varaždinski škofiji, puljski škofiji,  Slovenski Bistrici in Slovenskih Konjicah).

Cerkveno pokopanih je bilo 14 župljanov, 8 žensk in 6 moških. Najstarejša ženska je dopolnila 95, najmlajša 51 let, najstarejši moški 85 let, najmlajši 67. let.

 

Verouk

Naša župnija je vedno na prepihu. Vsako leto prihajajo novi veroučenci in nekateri odhajajo tudi zato, ker se družine selijo. Letos se je preselilo 5. veroučencev iz višjih razredov, v nižje pa še vedno prihajajo novi. Novo leto začenjamo z veroučemci: 1.r. =15, 2. r. = 13, 3. r. = 17, 4. in 5. r. =13,  6. r. = 12 in 7. r. = 11. po birmi se mladi zbirajo na srečanja in radi sodelujejo pri župnijskih akcijah.   

 

Župnijske skupine

ŽPS šteje 18 članov in se sestaja vsak mesec ter načrtuje pastoralno delo v prihodnjem mesecu. ŽPS sestavljajo tri osnovne skupine: liturgična, oznanjevalna in Karitas. V ŽPS je priključen tudi ŽGS in KKD Zvezdni dol.

 

Voditeljica liturgične skupine je organistinja Doroteja Terbovšek. Liturgična skupina vključuje: pevska zbora, bralce, ministrante in  10 skupin, ki skrbijo za čistočo učilnic, cerkve in krasitev cerkve. Te skupine so: iz ulice Ob železnici, iz Ceste na Hajdino, iz  Njiverce vasi, iz ulice Ob gozdu in ceste v Njiverce, iz Novega naselja, Mladinske in Kajuhove ulice, iz Kraigherjeve in Tovarniške ulice, iz Vlahovičeve, Čučkove in Lackove ulice, iz Strnišča,  ter iz Grada, Industrijskega naselja in Lovrenške ceste.

 

Voditeljica oznanjevalne skupine je katehistinja Štefka Cicmanović Zimet.  Skupina vključuje: verouk, komisijo za družino, komisijo za izseljence, molitvene skupine, dom varovancev starejših občanov, mladinska srečanja in Župnijska oznanila. Ta so pri nas mesečna in jih izdajamo 180 kosov. Delimo jih tudi v Domu  varovancev Kidričevo in pošiljamo svojcem, ki so darovane maše na pogrebih, naročili v Kidričevem

 

KKD Zvezni dol z nami sodeluje in souporablja nekatere naše prostore za delovanje, zato se na srečanjih ŽPS redno udeležuje naših sej. 

 

Dva ključarja: - sta vključena v ŽGS in ŽPS. Obenem povezujeta ŽPS in ŽGS.  

 

ŽGS se sestaja občasno. Leto 2016 je bilo zanj zelo delavno. V tem letu smo zamenjali okna v  župnišču, obnovili dva korpusa (na vhodu v cerkev in na pokopališču), nabavili novi ambon, urejamo pa tudi župnijsko knjižnico. Velika hvala občini, ki nam je ves čas stala ob strani.

 

Karitas se sestaja vsak mesec in načrtuje obiske pri več kot 80 let starih župljanih oziroma pošiljanje čestitk župljanom, ki so dopolnili 70 in več let. Skrbi za razdelitev tako imenovane EU hrane, ter razpravlja o podeljevanju pomoči v okvirju župnijskih možnosti oziroma o prošnjah za pomoč, ki jih naša Župnijska karitas, zaradi pomanjkanja sredstev,  posreduje Dekanijski karitas.

Ob zaključku starega in v vstopu v novo leto se župnik iz srca zahvaljujem vsem in prosim za vse in za vsakega veliko Božjega blagoslova.

 

 

Marija skoz življenje,

voditi srečno znaš...

 

Minila so naporna tri leta do takrat, ko je župnijski dom že dobil toliko svoje podobe in prostore. V kletnih prostorih je bila že učilnica

za otroke. V tem prostoru so bile tudi mašne daritve. Hvaležni Bogu so zapustili kapelico na vojaškem pokopališču, ker se je bližala tudi zima in smo imeli tu svete maše.

 

Iz Polenšaka smo se preselili in poslovili od župljanov – dobrih ljudi in lepega kraja in ostali povezani še naprej. To je bilo v letu 1984.

 

Župnik Frančišek so sprejeli uradno novo župnijo Svete Družine, si vzeli svoje stvari in kip Fatimske Marije, naj še roma dalje z njimi. To je bilo za njih največje bogastvo in spremstvo na župnijo, kjer se je komaj začela graditi cerkev. Marijin kip iz Fatime so na tem novem bivališču postavili v kletnih prostorih, kjer je bila učilnica za verouk in kapelica za mašno daritev. Otroci so se zbirali e k verouku – mi mala čreda vernikov pa k mašni daritvi. Srečni smo se zbirali k molitvi in k maši. Hvaležni Bogu za vse. V tem prostoru smo bili nekaj časa.

 

Ko pa se je zgoraj uredila zimska kapela ob cerkvi, pa smo se preselili gor. Ko pa je bila cerkev po sedmih napornih letih toliko pripravljena je Marija iz Fatime dobila svoje mesto v cerkvi ob daritvenem oltarju. Prišel je dan posvetitve cerkve. To je dan, ki ga je naredil Gospod, veselimo in radujmo se ga. Psalm, ki ga je zapela polna cerkev in še zunaj množica vernega ljudstva. Skozi vso gradnjo Božjega svetišča je bila tiho navzoča in nam bila vodnica, pomočnica, mati dobrega sveta, čuvala je pred nesrečo vso delo in delavce, da ni bilo nobene nesreče pri tem velikem delu. Naj spremlja tudi vas spoštovani gospod župnik in vse župljane, ki se k njej zatekajo in ki se k njej ne zatekajo.

To pa zdaj pišem v imenu sebe – Tilike, ki sem vsa leta z velikim veseljem pomagala z Božjo pomočjo, pri vsakem delu in potrebah po vseh župnijah, kjer smo bili v službi za dušno dobro vseh župljanov in za Božje kraljestvo na zemlji.

 

Drugo leto po posvetitvi cerkve, pa je prišel udarec – sredi dela sem padla nemočna, vendar pri zavesti. Zaradi previsokega krvnega tlaka, zgornji 260, spodnji 140. Poklicali so rešilca in zdravnik pove, da me peljejo v Maribor na nevrokirurgijo. Preslikali glavo in rekli operacija glave je nujna. Opravili so svoje delo, ki je trajalo 6 ur. Okrevanje je bilo počasi. V glavi bolečine, pritisk krvnega tlaka je naraščal. Po nekaj tednih so me dali v domačo oskrbo. Po zdravniških pregledih, ki sem jih imela pozneje so spoznali, da ne morem biti več v taki službi. Svetovali so, da lahko grem v invalidsko pokojnino. Sprejela sem in po nekaj tednih se poslovila od Svete Družine in župljanov in sprejel me je moj mali domek, ki smo si ga delali 30 let s svojim delom in prihranki, da bi imeli streho nad glavo tudi v tej življenski dobi. Ko so župnik Frančišek Obran tudi zaradi bolezni stopili v pokoj se poslovili od cerkve Svete Družine, tudi od Fatimske Marije, ki jih je spremljala na vsej duhovniški poti z besedami: »Sedaj pa odhajam, a tvoj pogled, tvoj blagoslov in tvoja dobrota in varstvo me bosta spremljala dalje«. Marija, naša nebeška mati je bila tiho navzoča in tako jo prosimo tudi naprej. Zahvalili so se vsem župljanom in jim zaželeli vse dobro, posebno pa božjega blagoslova po Marijini priprošnji.

 

 

Pot zlatomašnika Frančiška Obrana je vodila duhovniška pot dalje v pomoč na Ptuj k patrom kapucinom. Velika župnija 12.000 duš. Duhovna oskrba v Ptujski bolnici, duhovna oskrba in tedenska maša v domu upokojencev v Ptuju, vse župnija Sveti Ožbalt in še začetek gradnje podružnične cerkve, ki je posvečena Leopoldu Mandiču v Novi vasi. Pomagali so sobratom oskrbovati bolnico, dom upokojencev in še velika pomoč pri gradnji cerkve – podružnične. Vse z dobro voljo in božjo pomočjo in priprošnjo Matere božje in svetega Leopolda. In še bili v pomoč sosednjim župnijam in na romanje večkrat v Medjugorje  za duhovno spremljanje romarjev. Po desetih letih tega služenja so se od svojih bratov kapucinov poslovili in jih je sprejel naš dom tu v Mali vasi, župnija Sveti Tomaž.

 

 

 

Kdaj je kip Marije Fatimske priromal v cerkev Svete Družine in kako?

Tilika Rihtar

 

Pišem preprosta gospodinja, v službi cerkve, v pomoč duhovniku Frančišku Obranu po župnijah, kamor so bili postavljeni od škofa Mariborske škofije. Sprejela sem vso delo in dogodke, zato lahko to pišem.

 

 

Kip so posredovali Jezuit – ljudski misijonar pater Pavel Berden, ki so z bogatim misijonskim oznanjevanjem, po naših župnijah imeli misijone. Ob tej priložnosti, so za našega župnika Frančiška Obrana posredovali in darovali kip Marije iz Fatime. To je bilo v letu 1977, ko smo bili na župniji v Poljčanah. Takrat so ta kip sprejeli župnik Frančišek Obran. Po končanem duhovniškem poslanstvu so ga izročili in ga podarili cerkvi Svete Družine.

 

 

Spoštovani gospod župnik, Hvaljen Jezus in Marija

 

Oglašam se od Svetega Tomaža, Tilika Rihtar, ki sem v službi cerkve in v pomoč duhovniku, zdaj že zlatomašniku Frančišku Obranu - že več kot štirideset let. Nazadnje deset let od gradnje cerkve in župnijskega doma Svete Družine Kidričevo, Njiverce vas.

Dolgujem vam veliko zahvalo, da meni še zdaj pošiljate Vaše Župnijsko oznanilo, kakor ste prej zlatomašniku Frančišku. Z veseljem preberem in sem Vam hvaležna, da to skrbno povezujete svoje župljane. Bogu hvaležna in Vam.

 

V mesecu juniju ste v Župnijska oznanila napisali, da vas zanima, kako je Marija iz Fatime priromala v cerkev Svete Družine. Kot sem vam že sporočila po telefonu, jaz to vem.

 

Ker na žalost zlatomašnika Frančiška ni več med nami, so v večnosti, Bog jim daj mir, bom jaz opisala Marijino pot iz Fatime.

 

V službi cerkve in pomoč duhovniku Frančišku sem spremljala vso delo in dogodke po župnijah, kamor so bili poslani po Božji previdnosti. Dovolite, da grem daleč nazaj, do leta 1967. Lahko rečem, da je to vse po Božjem načrtu. Tistega lata so naš duhovnik, takrat kaplan pri Svetem Tomažu, sprejeli prvo samostojno župnijo – Svetinje. To je naša sosednja župnija in takrat sem tudi jaz po Božji previdnosti stopila na pot služenja cerkvi in v pomoč duhovniku in vernemu ljudstvu te župnije. V svojih triintridesetih letih starosti, sem se na to pot pripravljala z molitvijo, odpovedjo in žrtvami, ki so me spremljale. Začela sem z Božjo in Marijino pomočjo. Župnija je velika družina, zato tudi veliko dela in skrbi. Novi župnik Frančišek so to videli. Potrebna je bila obnova cerkve in župnijskih prostorov. Še bolj pa je bila pomembna skrb za duhovno in versko življenje. Od leta 1967 in naprej so bila v trdem komunizmu. Mnogo teh župljanov je bilo zaposlenih kot vinogradniški delavci v državnih goricah, kombinat Jeruzalem-Ormož. Tudi ta kraj in delavci so občutili komunistično moč. Versko življenje je bilo zelo onemogočeno, nenaklonjeno cerkvi in veri. Delavce so nagovarjali, naj stopijo v komunistično partijo, obljubljali so jim boljši zaslužek, s tem pa jim branili pravico verskega življenja. Župnik so to občutili in videli, da so ljudje pod strahom versko živeli. Želeli bi jim pomagati, da bi prišli k bolj trdnim verskim vrednotam in zaupanju v Božjo pomoč.

 

 

Ne bojmo se pokazati, da smo tu verni ljudje doma.

 

Župnik sami so s svojim globokim verskim življenjem vabili in utrjevali farane in vse ljudi, ki so jih poznali k molitvi in drugim verskih praznovanjem. Sami so bili vzgojeni v kmečki družini, v lepem krščanskem življenju – molili in delali so ter bili vse življenje zvesti temu vodilu. Po novi maši, ko so bili posvečeni za duhovnika, so imeli močno molitveno podporo svojih sobratov duhovnikov: strica - duhovnika Franca Veseliča, župnika na Polenšaku, patra Ignacija Klasinca, župnika pri Svetem Marku niže Ptuja in Martina Krištana, župnika pri Sveti Marjeti niže Ptuja. V molitev povezani pa so se pridružili tudi molivci iz omenjenih župnij. Vsi so čutili veliko skrb za dobrega duhovnika.

 

Naj bo hvaljen Gospod in naj ga spremlja mati Marija na duhovniški poti celo življenje.

Zato so imeli moč in pogum za mnoge težave, ki so jih z junaško voljo in močjo reševali. Bil je tudi nadzor na njihove načrte pri cerkvi in verskem življenju. Odločili so se, da bi bilo dobro, če bi imeli v župniji sveti misijon. Ker so se že poznali z misijonarji jezuiti iz Maribora, od župnije Svete Magdalene so jih šli prosit, če bi oni lahko prišli. Odgovor je bil: »Z veseljem! Samo sporoči, kdaj bi to bilo.« Izbrali so čas, ob koncu januarja, ob svečnici. Naznanili so to v cerkvi župljanom, da bomo imeli sveti misijon v tem času. Ljudje so bili malo v skrbeh, pa tudi župnik, ker delavci v teh državnih goricah delajo leto in zimo, če je lepo vreme. Ti delavci ne bi mogli priti v cerkev na misijon. Tistega leta v januarju so bili lepi dnevi brez snega, da so delavci lahko delali.

 

V molitvi smo vse izročili Božji previdnosti.

Pa tudi misijonarja sta v svojih molitvah vključila duhovno obnovo.

Bližal se je čas začetka misijona.

 

Dobro Bog ve, da je duhovna obnova v tej župniji potrebna in je za vse poskrbel.

V nedeljo je bilo prvo srečanje z misijonarjem patrom Pavlom Berdenom in patrom Francem Cerarjem. Pristopila sta v cerkev pred Božje ljudstvo, pozdravila in rekla:

Z božjo in Marijino pomočjo in z blagoslovom bomo začeli.

 

 

 

 

Vse vas lepo pozdravljava in povabiva, da prihajate, kolikor boste mogli ves teden. A tisto prvo nedeljo misijona je začelo zunaj rahlo snežiti, potem pa vedno bolj. Ves teden je bil snežen, do konca misijona. V vinogradih delavci niso mogli delati, dobili so zimski dopust. Snega je bilo precej. Junaški kmetje so s svojimi konji poskrbeli (takrat še ni bilo traktorjev), da so bile ceste in poti vse splužene, da so ljudje lažje prihajali v cerkev. Tudi delavci so v lepem številu prihajali v cerkev. Misijon je bil blagoslov za župnijo. Udeležba je bila zelo lepa.

 

Hvala Bogu!

 

Misijonarja in župnik so bili hvaležni župljanom, da so v tako lepem številu prihajali v cerkev,

še najbolj pa Bogu in materi Mariji.

 

Misijonarja sta takrat videla, da ima dušni pastir veliko skrb za svojo župnijo in da so goreči častilec Matere Božje. Pater Berden so rekli – vidim, da si velik častilec Marije. Če bi želel, bi ti lahko priskrbel kip Marije iz Fatime, to bi bil za tebe dar. To je tako, da ti razložim. Med romarji, ki prihajajo v Fatimo, je nekdo, ki bi kupil kip Fatimske Marije in jo daroval za tistega, ki je častilec Matere Božje - pred njo moli, se zahvaljuje in prosi blagoslova za sebe in za vse, ki so v veliki potrebi, težavah in jih priporoča. Za vse to poskrbijo odgovorni, ki to službeno opravljajo. Kip bi bil namenjen za tebe.  Lahko posredujemo. Župnik so rekli samo: »Lepo prosim vaju naša misijonarja, pater Berden in pater Cerar in se vam zahvaljujem. Pater Berden so rekli: »To bo treba nekaj časa počakati«. Naš odgovor je bil: Iskrena hvala za vse dobro.

 

Opogumila sta nas in nam bila v veliko pomoč na naši življenjski poti dalje. Misijonarja sta odpotovala spet dalje na misijonsko pot – Hvala in nasvidenje. Mi pa smo na župniji, z verniki močnejši, srečnejši in veseli nadaljevali vsak svoje delo.

 

Po treh letih napornega, pa tudi v zavesti hvaležni Bogu, da smo delali z ljudmi za Božje kraljestvo na zemlji. Ko je bilo primerno urejeno vse drugo je prišla prošnja iz škofije Maribor, od škofa Maksimiljana Držečnika, da bi župnik Frančišek sprejeli novo župnijo Majšperk. Ta župnija se je nahajala v velikih potrebah in težavah. Župnija že nekaj časa ni imela svojega duhovnika, oskrbovali so jo iz Ptujske gore patri Minoriti, kolikor so mogli. Župnik Frančišek iz Svetinj so to vedeli kako je. Niso mogli drugo, kot z Božjo pomočjo sprejeti to župnijo, se podati v to veliko in odgovorno delo v novi župniji Majšperk, posvečeni Svetemu Miklavžu.

 

V kratkem smo se poslovili od župljanov in župnije Svetinje (ta cerkev je posvečena vsem svetnikom) in šli na pot. Pustili smo to župnijo nasledniku.

 

Nova župnija Majšperk – vzemi križ na svoje rame – grem z Božjo pomočjo.  To verno  ljudstvo,  ta  župnija  je  bila  pripravljena  pomagati  z veseljem pri obnovi vsega. Bilo je v času komunizma, leta 1971. Prva težava, oblastniki so vzeli cerkvi kaplanijo. To je manjša hiša, ki je bila cerkvena in so notri vselili miličnika z družino. V tem prostoru bi lahko bila učilnica za verouk. V župnišču pa ni bilo tako primernega prostora. Morali so prositi na občini za dovoljenje, da bi lahko v gospodarskem poslopju napravili učilnico. To dovoljenje je bilo dano. Tega dela pa ni bilo lahko začeti, vendar so dobri župljani veliko pomagali, da se je tudi to uredilo. Obnove so se vrstile, delavci, domačini vsak dan. Poskrbeti je bilo treba zanje vsak dan s hrano. Vse je šlo z dobro voljo in čutili smo v teh dneh Božji blagoslov, pomoč in varstvo. Poleg vsega dela in obnov je bila tudi potreba za duhovno življenje. Naš župnik so rekli: »Najboljši in najlepši bi bil spet sveti misijon za našo župnijo«. Obrnili so se spet v Maribor k patrom jezuitom – našim misijonarjem. Z veseljem sta pater Berden in pater Cerar prošnjo sprejela . Izberi čas v katerem bi bil misijon. Pripravljali smo se z duhovno pripravo v molitvi in priporočali tiste, ki bodo vodili misijon. In nas vse, ki se bomo udeleževali. Za tiste, ki ne morejo priti, te bi obiskali na domu – bolnike in tiste, ki ne bodo imeli moči približati se v teh misijonskih dneh v cerkev.

 

Pripravljali smo se z duhovno pripravo

 

Prišel je dan, začetek misijona. Veselila se je župnija in verniki z zaupanjem, da bodo deležni Božjega usmiljenja, bogatih duhovnih sadov v teh dneh in se približali k usmiljenemu Jezusu na priprošnjo matere Marije.

 

Ob tej priložnosti so župnik Frančišek vprašali patra Berdena, kako je s kipom Marije iz Fatime. Rekli so: »Bomo čimprej sporočili in prosili za njega«. 

 

Hvaležni smo jim bili za vse – in spet kdaj nasvidenje.

 

Po kratkem času za tem smo že dobili sporočilo – Marija iz Fatime že roma proti Majšperku. Pripeljali so ga v hitrem času, to je bil prvi kip, ki so ga Frančišek Obran sprejeli. Z velikim veseljem smo pričakovali ta trenutek. V cerkvi so mu naredili prostor na steni ob glavnem oltarju. To je dragocen biser za vernike in vso župnijo, ker v tej cerkvi ni bilo Marijinega kipa na tako vidnem mestu. Ta kip Marije iz Fatime je bil darovan z namenom, da bi se ob njem zbirali k molitvi in tudi druge vabili. Hvaležni smo bili patru Berdenu in dobrotniku za ta veliki dar. Radi se bomo zbirali v molitvi v zahvalo in priporočali našo župnijo in vse druge. V kratkem času smo imeli slovesno ustoličenje. To slovesnost je opravil pomožni škof Vekoslav Grmič. Hvala za vse Bogu in Materi Božji. Lepo je bilo razpoloženje župljanov, duhovna radost, veselje in sreča, da je Marija romarica bila podarjena in prišla v našo bližino. Naj se ozira na nas uboge zemljane in nas blagoslavlja vse na življenjski poti.

 

 

Minila so tri leta v tej župniji, ki se je z božjo pomočjo dvignila iz težav. Izredno dobrohotni župljani so bili pripravljeni za vsako pomoč za cerkev. Nebeški Oče je vse to bogato poplačal vsem.

 

Iz Mariborske škofije – pomožni škof Grmič (škof Maksimiljan Držečnik so bili zelo bolni) sporoča, če bi bili pripravljeni sprejeti novo župnijo Svetega križa v Poljčanah. »Razmere so ti znane,« je bilo rečeno. Župnija v Poljčanah je velika. Ima še Marijino romarsko cerkev na Ljubični – ta je oddaljena od župnijske cerkve več kot 4 kilometre. Je znamenito romarsko svetišče. Skozi vso letu ob Marijinih praznikih so romarske maše. Prihaja mnogo ljudi od vseh strani. Tudi v domu upokojencev so potrebne duhovne tolažbe in svetih zakramentov. Zato treba biti pripravljen na vse potrebe v tej župniji.

 

Pripravljeni so bili sprejeti. Z Božjo in Marijino pomočjo, vzeti križ na svoje rame in hoditi za Njim.

 

Po nekaj tednih smo se poslovili od župljanov in Marije Fatimske, ki je ostala v cerkvi svetega Miklavža v Majšperku in šli naproti novi župniji v Poljčanah. Pričakovali so nas duhovnik – domačin, upokojeni župnik gospod Babšek Franc. Stanovali so na svojem domu nedaleč od cerkve. Radi so prihajali v cerkev maševat, spovedovat, kolikor so le mogli. Novi župnik so želeli župnijo in župljane spoznati. Vsekakor je dobra, lahko pa je še boljša. Vedeli so, da sama z upokojenim duhovnikom ne bosta zmogla, posebno ob večjih praznikih. Spomnili so se spet na naše misijonarje – na patra Berdena ali patra Cerarja. Šli so v Maribor do župnije svete Magdalene. Našli so se in povedali, da sami ne zmorejo. Z veseljem so sprejeli in obljubili, da so pripravljeni pomagati.

Ob tem srečanju so patru Berdenu povedali župnik Frančišek, da je Marija iz Fatime ostala v cerkvi župljanom v Majšperku. Imeli spet prošnjo, če bi se lahko dobila ena za njih. Pater Berden so rekli: »Bomo poskušali«. Obrnili so se spet v ta kraj Fatimo in prosili, če bi bilo mogoče dobiti še en Marijin kip. Čez nekaj tednov je prišla pošta s sporočilom – Marijin kip iz Fatime je že pripeljan v Celje na parkirišče – Interevropa, to je blizu železniške postaje. Dan je bil določen, da ga dvignemo. Ker župnik Frančišek tisti dan niso mogli iti od doma zaradi opravil v župniji, so rekli meni (Tiliki): »Pojdi ti po njega z vlakom in skušaj to urediti«. Šla sem z veseljem in prišla do tistega mesta. S kipom so že uredili na carini in rekli: »Zdaj pa ga lahko odpeljete«. Še tisti dan je bil v Poljčanah. Za župnika je bilo veliko veselje, da je vse tako potekalo. Tudi jaz sem bila srečna, da sem lahko k temu nekaj pripomogla. Kip je bil za župnika Frančiška Obrana, z naročilom naj se ob njem zbirajo k molitvi, se zahvaljujejo, priporočajo, prosijo in tudi druge povabijo k molitvenemu srečanju. Z veliko hvaležnostjo so si kip postavili v svoji sobi, opravljali ob njem molitve, se zahvaljevali, izročali vse župljane in velike potrebe v svetu.

 

Marija skoz življenje voditi srečno znaš.

Ti pelješ skoz trpljenje življenja čolnič naš.

Ti krmi ga v valovih, ti brani ga v vetrovih,

Marija, hiti na pomoč.

 

Po treh letih služenja v tej župniji je nenadoma zbolel njihov stric, duhovnik Franc Veselič, župnik na Polenšaku. Zelo si je želel, da bi njegov nečak Frančišek Obran bil zdaj župnik na Polenšaku in mu bil v pomoč. To so tudi sporočili na škofijo v Maribor. Pomožni škof Vekoslav Grmič je prošnji župnika Veseliča ustregel. Župnik Frančišek so bili voljni sprejeti novo župnijo na Polenšaku in strica.

 

Po nekaj tednih v letu 1978 smo se poslovili iz župnije v Poljčanah in priromali v župnijo na Polenšak. Po kratkem času se je stric župnik Polenski poslovil od tega sveta - Bog mu daj srečno večnost.

 

Ko smo v Poljčanah pospravili svoje stvari, ki smo jih vzeli s seboj na župnijo, so župnik Frančišek mirne duše s seboj vzeli kip Fatimske Marije, ker je bil za njih darovan. Ko smo prišli na Polenšak, so si z velikim veseljem Marijin kip postavili v svojo sobo. Za novega župnika je bila ta župnija, verniki in vse tako pri srcu, da so rekli: »Tu pa ostanem med temi dobrimi, zadovoljnimi, preprostimi ljudmi dokler me Nebeški Oče ne odpokliče k sebi«. S temi našimi željami so z gorečnostjo nadaljevali svoje duhovniško poslanstvo. Hitro smo se vživeli v župnijo in spet v naše vodilo – moli in delaj. Med njimi so bili srečni in zadovoljni.

- nadaljevanje prihodnjič -

 

 

Po teh letih mirnega življenja med božjim ljudstvom. V letu 1981 pa je prišla velika prošnja iz Mariborske škofije, od škofa dr. Krambergerja.

 

V Ptujski dekaniji je nova župnija v Kidričevem, ki je že več let samostojna in nima cerkve, ne župnijskih prostorov. Samo edini prostor za maševanje v kapelici na vojaškem pokopališču, ki jim je dana v najem. Zaradi Tovarne glinice in aluminija je kraj naraščal, ker so prihajali in bili zaposleni v tej tovarni. Zelo se je čutila potreba, da bi bilo tudi versko središče. Z velikim trudom škofa Krambergerja in njegovih pomočnikov so dobili od oblastnikov dovoljenje za gradnjo cerkve, četudi v komunizmu in komunističnem kraju. Trebalo bi poiskati zemljišče, kjer bi to smelo biti. To veliko skrb in odgovorno delo bi naj sprejeli dosedanji župnik Frančišek Obran na Polenšaku. Odgovor so dali: »Z velikim zaupanjem v Božjo pomoč sprejmem«.

 

Rekli so: »to je velika potreba in naloga – dam vse moči od sebe in kličem pomoč od zgoraj – ne bo lahko, vendar z veliko zavzetostjo svojih sobratov duhovnikov, z njihovimi dobrimi nasveti in močno molitveno podporo, ter z mnogimi dobrimi od vsepovsod, ki so se zavzeli za gradnjo nove cerkve in videli, da je potrebna v tem kraju.«

 

V Božjem imenu so se začeli prvi koraki in kilometri iz Polenšaka na urade na Ptuj, da začnemo iskati zemljišče, kjer bi se cerkev smela delati. Za eno parcelo so prosili, pa niso dobili dovoljenja. Kmetica iz Njiverc (Mlakar Marija) je ponudila pašnik blizu železnice in naselja – spet niso dovolili – odgovor oblastnikov je bil : »Tu hočemo imeni mir«. Iskanje je trajalo še nekaj časa.

 

Božja previdnost pa je mirno pripravljala prostor za cerkev Svete Družine. Po zaslugi župnika na Hajdini, gospoda Pavla Pucka. Sporočili so veselo novico, da je en kmet iz Njiverc Franc Šlamberger, ki bi daroval gozd 50 arov ob vojaškem pokopališču za gradnjo cerkve. Rekli so si, pa poskušajmo to predlagati za gradbeno parcelo. Pa so šli, darovalec Šlamberger in oba duhovnika na Ptuj. Ti uradniki so rekli, da se tam lahko dela cerkev. Uredili so vse dokumente, kar je bilo potrebno.

 

Zdaj pa je pred nami začetek dela – vse z Božjo pomočjo. Podiranje drevja, pripraviti teren in dobiti lokacijsko dovoljenje. Spet na pot po uradih, več časa. Končno so dobili lokacijsko dovoljenje. 13. maja 1982-tega leta. Potem pa se še truditi z mukami za gradbeno dovoljenje in to so dobili 13. oktobra 1982 leta., torej še istega leta. To je dogodek, ki nam je dal misliti.

 

Posredovanje Božje previdnosti

 

Po Mariji iz Fatime 1917 leta, 13. maja je datum Marijinega prvega prikazovanja v Fatimi. In 13. oktober zadnje prikazanje pri Fatimi trem pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti. Ganjeni smo bili ob tem dogodku, pa smo si rekli: »Tu je pristopila priprošnja naše nebeške matere Marije.«  V letu 1981 se je Marija prvič prikazala v Medjugorju. Tu pa se je začel pripravljati prostor, bivališče Svete Družine. Ne moremo drugo, kot – Marijina prisotnost je z nami!

 

Dobri Bog, bodi zahvaljen!

 

Marija romarica iz Fatime si je tu v tej cerkvi Svete družine našla svoj prostor, pa tudi kraljica miru Medjugorska – je to potrdila – saj je največ darov prišlo od romarjev iz tega kraja, ko so bili denarno najbolj potrebni, je to ona posredovala.

 

Zato so v cerkvi tudi spominski relijefi iz Medjugorja – od gore prikazovanja, romarjev, ki stopajo po kamniti poti na kraj prikazovanja z rožnim vencem v rokah, na ustnicah pa z gorečo molitvijo.

 

To umetniško delo je vse od Lojzke Ulmanove, ki je bila tudi sama tam. Je vse iz žgane gline, delala pa je po sliki (kartici) na katerih je upodobila tudi nekaj znanih romarjev arhitekta Franca Kvaternika in našega junaškega duhovnika, župnika graditelja te cerkve, župnika Frančiška Obrana.

 

To je zgodovinski pečat in delo božje previdnosti in blagoslova, priprošnja naše nebeške Matere Marije. Zato še enkrat:

 

Marija skoz življenje,

Voditi srečno znaš.

Ti pelji skoz trpljenje,

Življenja čolnič naš.

Ti krmi ga v valovih,

Ti brani ga v vetrovih,

Marija hiti na pomoč.

 

 

 

Kdaj je kip Marije Fatimske

priromal v cerkev Svete Družine in kako                      

Tilika  Rihtar

- nadaljevanje       

                                                          

»sprejel jih je naš dom tu v Mali vasi,

župnija Sveti Tomaž.«

 

Pripravili smo si hišno kapelo, da so lahko skozi teden imeli sveto mašo. Ob nedeljah pa so še šli na pomoč sosednjim župnijam ali pa v našo župnijsko cerkev somaševat.

V naši domači kapeli se nas je zbrala lepa molitvena skupina iz večjega okoliša ali sosednjih župnij – Sveti Lenart –Podgorci, Velika Nedelja, še nekaj Središča ob Dravi, Sveta Marjeta in še nekaj tu iz naše bližine, ki smo vsako sredo v tednu molitveno uro v čast kraljici miru. Ker je kapela posvečena Mariji pomočnici in kraljici miru in še Lurško Marijo Brezmadežno. Postaje križevega pota, ob katerih so kamni od vseh petnajstih postaj križevega pota na Križevec. Prinesli so jih romarji iz Medjugorja.

 

Tu v naši kapeli smo imeli poseben program molitvenega srečanja. Zbrala se nas je vsak večer manjša skupina. Trudili smo se po svojih močeh biti sebi in drugim v duhovno in dušno korist. Po smrti zlatomašnika pa prihajajo vsak mesec maševat eno sredo naš župnik od Tomaža, prej župnik Matija, sedaj pa novi župnik Tomislav za pokojnega Frančiška Obrana.

 

 

 

Zadnji del zlatomašnika Frančiška

 

Lani v letu 2014 v mesecu maju jim je začel zelo pešati spomin. Niso mogli več maševati sami. Potrebovali so pomoč, ki smo jim jo nudili – za nekaj časa, potem pa so prenehali. So pa radi veliko molili. To pa smo jim radi pomagali.

Večkrat se je pojavila pljučnica, da so bili v bolnici – tudi nazadnje v septembru. Zdravnik je rekel – močna pljučnica – hrane niso mogli nič jesti, omagovalo je telo, dobivali so infuzije in antibiotik proti vnetju v žilo. Zavedali so se, ko smo bili ob njih in smo molili. Vidno je bil obraz v mirnem in osrečujočem stanju. Spet se je pojavila močna pljučnica pravi zdravnik. Pomagali so, kolikor so mogli, so se trudili. Prišla pa je zadnja noč od sobote na nedeljo. 12. oktobra 2014, ko so zjutraj ob 5. uri mirno zaspali. Vse to naše premoženje, kar smo si s trudom pripomogli podarijo zlatomašnik Frančišek, pa tudi jaz, Tilika, dolgoletna pomočnica v cerkvi in duhovnika – v dober namen cerkvi in za misijone, ko še mene Nebeški Oče odpokliče.

 

Zaključujem pisanje, Tilika Rihtar, 5. septembra 2015,

Mala vas 6a, Sveti Tomaž.

Lokacija: